Slovenščina je knjižni jezik Slovencev, ki ga govori 2.500.000 ljudi, od katerih jih večina živi v Sloveniji. Poleg govorcev, ki živijo v Sloveniji, jo govorijo še na obmejnih delih Slovenije (na Koroškem v Avstriji (50.000), v Italiji (100.000 v Kanalski dolini, v Beneški Sloveniji, na Goriškem in na Tržaškem) v Istri na Hrvaškem (25.000), v madžarskem Porabju (3.200 ter v drugih delih Evrope kot tudi drugod po svetu (v Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini, Avstraliji in Južnoafriški republiki) (400.000). Slovenščina je državni jezik v Sloveniji in uradni jezik Republike Slovenije, kot je zapisano v 11. členu Ustave Republike Slovenije. Slovenski jezik prvotno pomeni slovanski jezik.
Glede na majhno število govorcev ima zelo veliko narečij. Nekatera narečja se namreč razlikujejo že med majhnimi razdaljami (praktično skoraj od naselja do naselja).
Nastanek slovenščine
Slovenščina je južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino. Nastal je ob selitvi slovanskih plemen na vzhod, zahod in jug, ko se je njihov jezik začel zaradi selitev medsebojno razlikovati. Ob stiku plemen s staroselci so se te razlike še večale in razvili so se slovanski jeziki, ki so se ohranili vse do danes. Zanimivo je to, da so naši predniki današnje slovensko ozemlje naselili v 2. polovici 6. stoletja in ob tem poselili vzhodne Alpe in del Panonske nižine. Ob prihodu na Kras in pod Alpe so začeli prevzemati obstoječa imena rek in krajev (Sava, Drava, Celje, Ptuj … ). Na ta način so se vedno bolj oddaljevali od praslovanščine, vendar je alpska slovenščina kljub novi, malce drugačni podobi ohranila dvojino, ki jo slovenščina, kot ena izmed redkih indoevropskih jezikov ohranja še danes. Za zapisovanje slovenskega jezika se danes uporablja gajica, ki je prirejena po češkem črkopisu in imenovana po Ljudevitu Gaju. Slovenska gajica se imenuje slovenica. Pišemo jo od leta 1948, vse od marčne revolucije. Do takrat smo uporabljali bohoričico. Hrvati naš jezik imenujejo slovenski, Srbi slovenački, Rusi slovenskij, Nemci Slowenisch, angleško njegovo ime je Slovene/Slovenian. Latinski izraz zanj je lingua Slavonica oz. lingua Slovenica. Tudi Slovaki, s katerimi nas v svetu pogosto zamenjujejo, imenujejo svoj jezik slovenský, prebivalke so Slovenke, jezik tudi slovenčina, svojo državo pa Slovensko.
Posebnosti slovenščine:
- slovenščina je južnoslovanski jezik in eden redkih indoevropskih jezikov, ki je ohranil dvojino;
- slovenščina ima 25 črk: a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž, s katerimi se zapisuje 29 glasov;
- slovenščina pozna 3 slovnična števila;
- slovenščina ima 6 sklonov z osmimi sklanjatvami in tremi slovničnimi spoli;
- slovenščina ima več kot 30 narečij.
Narečja
Slovenska narečja se medsebojno razlikujejo v naglasu, besedišču in glasoslovju. Slovenščina je med slovanskimi jeziki narečno najbolj razčlenjena, saj pozna več kot 30 narečij, ki jih lahko razdelimo v 7 narečnih skupin.
Razlogi narečne pestrosti slovenščine so naseljevanje ozemlja današnje Slovenije iz različnih smeri ter zemljepisne značilnosti ozemlja, ki so preprečevale reden stik med prebivalci različnih območij in
stik s sosednjimi jeziki.
Več kot 30 narečij, ki jih najprej delimo v narečne skupine, ki se dalje delijo na več narečij;
- dolenjska narečna skupina;
- gorenjska narečna skupina;
- koroška narečna skupina;
- severnopohorsko-remšniško narečje;
- panonska narečna skupina;
- primorska narečna skupina;
- rovtarska narečna skupina;
- štajerska narečna skupina.
Vsa narečja imajo simpatičen naglas, preko katerega prepoznamo, iz katerega območja Slovenije človek prihaja. Najtežje razumljivo narečje je prekmurščina, ki ga ostali slovenci težko razumejo. Tujci pravijo, da je slovenščina eden izmed težjih jezikov.